Od vseh svetovno znanih tovarn, ki so specializirale za izdelavo jadrnic, je nemška tovarna Bavaria v zadnjih letih letih zabeležila največji vzpon. Pri nas njene izdelke dobro poznamo zato, ker je z njenim uspehom od leta 1993 dalje povezan tudi studio J&J design. Priljubljenost njenih plovil v jadranskem prostoru je bil eden od razlogov za obisk.

Začetek v letu 1978

Tisti, ki se z jadranjem ukvarjajo več kot dve desetletji, se zagotovo spominjajo prvih jadrnic z oznako bavaria in številko poleg nje. Bavaria 707 in 808 sta bili tisti, ki ju je bilo mogoče videti tudi pri nas oziroma v naši bližini. Po pravici je treba povedati, da njihove prve jadrnice niso vzbudile velikega zanimanja. Tridesetčlanski koletiv pod vodstvom ustanovitelja in direktorja Winfrieda Hermanna je začel svojo pot navzgor šele, ko je za njih začel risati Axel Mohnhaupt. Bavarie so polagoma dobile prepoznavno podobo, postajale so vse bolj znane in cenjene, pod taktirko lastnika pa je proizvodnja stekla vse bolj organizirano. Že tedaj so skušali Francozom (Jeanneau, Beneteau in drugi) konkurirati s kakovostjo, pozneje pa tudi s ceno, vendar so bili "Galski petelini" še vedno razred zase.

Leta 1993 so "hišnega" arhitekta zamenjali z vse bolj uveljajočim se studijom izpod Karavank, prav tistim, ki je Elanovo floto posodobil, da je postala evropsko zanimiva in sčasoma prepoznavna. To sta bila brata Jakopin, s katerima je v Bavarii zavel tisti sveži veter, ki so ga Bavarci potrebovali za prodor v evropski vrh.

Osnovni koncept

Bavaria 44 in vse druge jadrnice, ki so ji sledile, so bile sad novih pogledov na navtiko in njene potrebe, zlasti na zahteve čarterja, ki se je močno razmahnil. Projekti studija J&J design so šli v roko v roki z razvojem proizvodnje, ki je postajala vse bolj organizirana, predvsem pa vse bolj racionalna. To je bilo potrebno, če so Bavarci hoteli prodreti v evropski vrh, ki so ga obvladovali Francozi. Tem so konkurirali predvsem z nizko ceno in zelo premišljenimi projekti, ki so vse bolj postajali tarča čarteristov. Z leti se je vse bolj potrjevalo dejstvo, da so jadrnice z oznako bavaria dobro izdelane, dobro opremljene ("uvožena" oprema sodi med najboljše, kar ponuja trg, najbolj znane znamke pa so Selden, Volvo penta, Lewmar itd) in da so tudi jadralsko dobro zamišljene, tako da je z njimi mogoče dobro jadrati v vse smeri vetra. Predvsem pa je postalo jasno, da se ponašajo z zelo dobrim rezmerjem med kakovostjo in ceno. Zlasti nizka cena je bila pomembna, saj se je barka čarteristom izplačala prej kakor plovila tekmecev.

Da so vse to dosegli, so Bavarci potrebovali izjemno organizacijo, do potankosti premišljen potek proizvodnje in zelo natančno "doziranje" uporabljenih materialov. Pri letni proizvodnji okoli 1500 plovil so materialne postavke ključne, zato je pri bavarii vse izračunano na tisti standard, ki zagotavlja trdnost in zanesljivost ter z njima povezano varnost plovbe. Bavarie se marsikomu zde kar preveč "zekonomizirane", vendar je dejstvo, da se na vseh preizkušnjah dobro odrežejo in da so tudi čarterske družbe z njimi zadovoljne.

Kako poteka proizvodnja?

Sam potek izdelovanja jadrnic je v bistvu klasičen, vsaj kar zadeva odlivanje plastike. Res je sicer, da je pri bavarii v sendvič načinu narejen tudi trup, ne le paluba in da to ni povsem običajno za serijske jadrnice, vendar ta postopek dandanes ni kakšna posebnost v navtični industriji.

Vse se torej začne z odlivanjem trupa in palube, pri čemer je trup, potem ko je odlit, deležen še toplotne obdelave. To pomeni, da ga za uro in pol izpostavijo temperaturi 45 stopinj, v tem času pa doseže polimerizacija trdnost, ki bi jo pri normalni temperaturi sicer dosegla šele pod treh tednih. Prednost takšnega postopka je časovna pridobitev in večja monolitnost trupa, ki je v celoti odlit naenkrat. Tor pomeni, da v enem dnevu položijo gelcoat, spodnje plasti, plasti iz posebnega ekspandiranega poliuretana in vse zadnje plasti tkanine in mate. Tudi plast kevlarja, ki trup dodatna ojača.

Ko sta odlita, potujeta trup in paluba vsak po svoji poti, saj ju čakajo različni postopki. Palubo najprej popeljejo k robotu, ki je opremljen z vrsto svedrov in rezkal različne velikosti. Računalnik, ki ukazuje robotu in nadzoruje njegovo delo, mu sporoči za kakšne vrste palubo gre, zatem pa robot v palubo zvrta vse potrebne luknje in odprtine. Povprečno jih je nekaj sto, približno 600 na eni palubi. Delo opravi v uri in pol, kar je veliko hitreje kot če bi to delali ročno (poprej sta dva delavca za isto delo potrebovala dva dni), predvsem pa bolj natančno. Palubo nato opremijo s tikom v kokpitu (standardna izvedba), zatem pa nanjo namestijo vso opremo, tako da je pripravljena za zlepljenje s trupom.

Trup medtem dobiva notranjo opremo in sicer po natančnem vrstnem redu. Najprej vstavijo vse predelne stene (za pravilno obliko trupa medtem skrbi poseben okvir, ki je vpet na njegovem robu) in jih zaplastificirajo, tako da se oblika trupa ne more več spreminjati. Nato vanj vstavijo potrebne ojačitve, zatem pa motor, rezervoarje, vodovodno in električno napeljavo in seveda pohištvo.
Dele pohištva predhodno "ukrojijo"s pomočjo avtomatiziranega C&C stroja, jih obrusijo in očistijo, zatem pa jih robot v posebni komori polakira, v toplotni komori pa posuši. Teh delov ne vstavljajo posamič, saj jih že prej na tleh sestavijo in sicer po elementih. Kuhinjski blok, levi in desni del salona, toaletni prostor, navigacijski kot ipd. Tako sestavljene dele z dvigalom dvignejo in položijo v trup, kjer jih učvrstijo.

Vse te posamezne faze dela opravljajo različni ljudje oziroma ekipe ljudi. Ti potem ko so končali s svojo nalogo, odstopijo trup drugi ekipi. Po končanem delu izpolnijo poseben obrazec, iz katerega nadzornik lahko razbere, da je bilo delo v posamezni fazi v celoti opravljeno. Tako se ne more zgoditi, da bi trup na zadnjo "postajo" prišel nepopolno izdelan, kajti na koncu čaka ekipo le še lepljenje palube in trupa. Ko je tudi to delo končano, sledijo zaključna dela in prav na koncu seveda še čiščenje in poliranje in končni nadzor. Od tam dalje potuje pravkar izdelana jadrnica na dvorišče, kjer čaka na transport.Transport je organiziran tako kot nabava materialov in tiste opreme, ki je ne izdelujejo v tovarni (te je le dobrih 20%, slabih 80% izdelajo sami), namreč precej natančno datumsko določeno. Zamud si ne pri enih ne drugih ne morejo privoščiti.

Dobri delovni pogoji

Za tako avtomatizirano delo je seveda potrebno imeti dovolj prostora, ki omogoča nemoteno delo po fazah. Treba je vzdrževati stalno temperaturo in vlago, zlasti tam, kjer odlivajo plastiko. Da bi bili delavci varni pred plini, ki se sproščajo pri polimerizaciji, se pravi tudi že med odlivanjem, so prostori opremljeni s sesalnimi cevmi, ki strupen zrak izsesavajo in dovajajo svežega. Tudi pri drugih fazah dela, ki bi lahko bile delavcu škodljive (brušenje, plastificiranje ipd), so poskrbeli za varnost (posebne obleke in maske), tako da so pogoji dela zares dobri. In če k temu pripišemo še dobre dohodke zaposlenih, ki so menda med najvišjimi v stroki, se ne gre čuditi, da je osip delavcev majhen. To je dobro tudi za tovarno, saj zaposluje izkušene ljudi, ki se dobro spoznajo na postopek.

Bavaria v številkah

V Bavarii šteje delovno leto dni približno 220 dni, v tem času pa so oziroma še bodo letos izdelali 1420 jadrnic in nekaj deset motornih plovil. Za prihodnje leto načrtujejo izdelavo 1720 jadrnic in 200 motornih bark, skupni promet, potem ko odbijejo zaslužek prodajalcev, pa bo presegel letošnjih 300 mio DEM. Vse to ustvari kolektiv, ki ima 470 zaposlenih.